Vprašajte se: Kdo je bil vaš najbolj priljubljeni učitelj? Najboljši učitelj kar ste jih spoznali? Če skupaj razmišljamo še naprej: Kaj je bila temu učitelju spodbuda za poučevanje?

Vse velike in dobre učitelje spodbuja ljubezen. Ljubezen do predmeta, ki ga poučujejo. Ljubezen do učencev/študentov. Resnično dobro poučevanje je vedno oblika ljubezni.

Vsi starši vemo to. Zato kupujemo didaktične igrače, porabimo ure in ure za to, da spodbudimo otroke, da sedejo, se postavijo na noge, naredijo prvi korak in se veselimo glasov, ki prihajajo iz ust naših dojenčkov, čeprav ti niti približno ne spominjajo na kakšno prepoznavno besedo… Nekoliko kasneje dajemo na hladilnike otrokove risbice, jih vozimo v glasbeno šolo in na ostale dejavnosti in jim dovolimo, da nam “pomagajo” izvajati hišna opravila, ki bi jih sami lahko naredili neskončno hitreje.

Resnično dobro poučevanje je vedno oblika ljubezni. To vidimo v zgodbi o Anne Sullivan, ki je spodbudila in vodila Hellen Keller. To vidimo v krogu študentov, ki so obdajali Sokrata medtem, ko je ta umiral, in mu na ta način hoteli izraziti svojo ljubezen. To se nas dotakne v filmih kot sta Opus gospoda Hollanda in Društvo mrtvih pesnikov. Resnično veliki, dobri učitelji, delajo več kot pa samo podajajo informacije in naštevajo dejstva. Dobri učitelji odprejo naš um in naše srce za nov svet.

Jezus vabi vse, ki želijo biti njegovi sledilci, da ga sprejmejo kot svojega učitelja. Živel je tako kot nihče drug. Ljudje, ki so ga gledali in poslušali so bili prenešeni v drug svet.

Poučevanje ni bilo nekaj, kar je Jezus počel, da bi nekako preživel čas do križanja in vstajenja. Poučevanje je bilo nezamenljiv del njegove službe. Ko je učil, tega ni počel zato, da bi bil zaposlen, dokler ne pride čas, da umre. Prišel nas je poučit o tem, kako v resnici je.

Jezusove sledilce je pritegovalo predvsem to, da je bilo njegovo poučevanje tako smiselno. Ljudje še nikoli niso videli koga, ki bi živel kakor on – pravzaprav sploh niso mislili, da je kaj takega možno. In Jezus jim je govoril, da če mu bodo zaupali, če bodo dali svoje življenje v njegove roke, bodo tudi sami lahko nekoč živeli takšno življenje.

Ljudje so odkrili, da mu lahko zaupajo kot učitelju. In zato, ker so mu zaupali kot učitelju, so mu po njegovi smrti in vstajenju lahko zaupali tudi kot svojemu Odrešeniku.

Če torej želimo popolnoma doživeti Jezusovo ljubezen, moramo sprejeti enega najpomembnejših darov, ki nam jih daje – njegov nauk. Jezusa moramo povabiti, da postane naš osebni življenjski Učitelj. Moramo mu zaupati, da ima prav – prav o vsem. In da se torej tam, kjer se ne strinjamo z njim, bodisi motimo ali pa moramo šele razumeti o čem govori. Jezusu moramo dovoliti, da nas pouči o tem, kako živeti.

Jezus je povedal zgodbo o pomembnosti svojega nauka. Je ena njegovih najbolj znanih zgodb. Zgodba o gradbeništvu. To je bil posel, s katerim je bil dobro seznanjen.

“Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali. Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi; zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik.” (Mt 7,24-27)

Zgodba, ki jo pripoveduje Jezus, sta pravzaprav dve zgodbi v eni. In če želimo razumeti o čem govorita, ju moramo postaviti drugo ob drugo in pogledati v čem sta si podobni in v čem se razlikujeta. In prav v tem, kjer sta si različni, lahko prepoznamo Jezusov nauk.

Vsak človek gradi hišo

Ta podrobnost se ne razlikuje: vsi gradimo hišo. Da bi to razumeli, lahko besedo “hiša” zamenjamo z “značaj”. Vsi gradimo svoje življenje. In to počnemo v glavnem s svojimi odločitvami. Vsaka obveza, ki jo sprejmemo, vsako prijateljstvo, ki ga sklenemo, vsaka sposobnost, ki si jo pridobimo in jo negujemo ali pa zanemarimo, vsaka obljuba, ki jo izpolnimo ali prelomimo, vse to postaja del naše hiše.

In kakovost naših odločitev in izbir odloča o kakovosti našega značaja. Vsak je odgovoren za svojo hišo in ne za hišo koga drugega. Toda to nekako težko sprejmemo. Poskušamo najti koga, ki bi prevzel odgovornost namesto nas.

Erich Fromm piše o tem, da se števlni ljudje izogibajo sprejeti pomembne odločitve, ker se želijo izogniti odgovornosti in negotovosti, ki neizogibno spremljata človekovo svobodo. Ekstremni primeri za to so različni kulti in komune. Avtoritarne verske skupnosti cvetijo, ker si ljudje želijo nekoga, ki bi jih osvobodil pritiska izbire in odločitve. Nekateri se bojijo razočaranja, ki ga lahko prinese izbira, zato se odločitvi izogibajo.

Toda ne glede na vse naše poskuse, da se izognemo tej odgovornosti, vsi gradimo hišo. Ni druge možnosti. Gradimo svoje življenje.

Vsakega človeka doleti vihar

Še ena skupna značilnost je: vsakega človeka doleti vihar. Pravzaprav je Jezus zelo jasen glede tega. Njegov opis viharja, ki je doletel oba gradbenika, je identičen: “Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo.” (Mt 7,25.27)

Jezus želi poudariti, da to ni zgodba o tem, kako se izogniti viharju. Ne morete zgraditi hiše nekje, kjer ni neurij. Nam bi bila bolj všeč zgodba o dveh različnih klimah – eni zimski in drugi pomladni ali poletni. Ena hiša pod kupom snega, druga pa obsijana s soncem. Mi bi raje soseko v kateri težave nikoli ne bodo potrkale na naša vrata.

Toda življenje ni tako. Bolezen. Ločitev. Smrt. Finančne težave. Karkoli. Vse to so nevihte, ki nas doletijo. Ali veste kakšna je vremenska napoved za naše življenje: “Na skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dosti ima vsak dan svojega zla.” Težave danes. Težave jutri. To je napoved.

Viharji preizkusijo hišo

Vihar pokaže trdnost hiše. Temelj hiše ni ravno veličastna stvar. Nihče, ki pride v vaš dom, ne reče: “O, kako veličasten temelj imate!” Pravzaprav se ga niti ne zavedamo. Vse do nevihte.

Dober učitelj nikoli ne poskuša učencu prihraniti izpita, ampak ga poskuša nanj pripraviti. Izpit preprosto pokaže to, kar je že resničnost. Ne glede na to, kako težko se je soočiti z resničnostjo, je to še vedno boljša možnost kot pa se skriti pred njo.

Razlika: Kakšen je temelj?

In to nas pripelje do razlike v Jezusovi zgodbi. Vsak gradi hišo. In vsak se sooči z viharjem. Vprašanje je, na čem gradimo svojo hišo? Na pesku ali na skali? Katere materiale uporabljamo – slamo ali opeko? Kakšen je temelj? Kaj je tisto, na kar se v življenju zanašate?

Jezus je rekel, da je neumno graditi na pesku. To pomeni: zaupati v nekaj, kar vam v življenjskih viharjih ne more dati opore je hazardiranje, da vam bo karkoli drugega, razen življenja v skladu z Božjo modrostjo, močjo in skrbjo prineslo zadovoljstvo.

Človek, ki je gradil na pesku, si je zagotovil svoj propad. Zapazimo, da ga Jezus ne imenuje “hudoben” – torej ne gre za nekoga, ki bi namenoma naredil kaj slabega. Jezus ga imenuje “neumen”

Ko otroci naredijo kaj neumnega, se starši podamo na brezupno iskanje smisla in pomena tega dejanja, ter vedno postavimo isto vprašanje: “Zakaj?” Zakaj si pisal po zidu z vodoodpornimi flomastri? Zakaj si pustil svoje kolo na tleh za avtomobilom? Zakaj sta z bratom morala tekmovati kdo si bo zatlačil daljši špaget v nos?

In otroci vedno odgovorijo isto: “Ne vem.” Kot da bi to vprašanje bilo del zadnjega treninga pred rojstvom: V življenju te bodo veliko spraševali. Drži se preverjenega odgovora: Ne vem.

Seveda otroci v resnici ne vedo. Če bi delovali na temelju razuma in logike, tega ne bi naredili. Če bi vprašali neumnega človeka v Jezusovi zgodbi: “Neumni človek, zakaj si gradil na pesku” kaj bi rekel? “Ne vem. Kar zgodilo se je. Ideja se je zdela dobra.”

Tudi v življenju je tako. Nihče se ne odloči za povprečno življenje. Noben par se ne poroči s ciljem, da se bo nekega dne ločil. Nihče ne goji nezadovoljstva zato, ker upa, da bo postal zagrenjen. Preprosto zgodi se.

Teolog Neil Plantinga piše: “Greh je napačen in neumen. Kjer koli se dogajajo neumnosti, ima greh glavno vlogo. Greh je najveličastnejši primer neumnosti. Greh je napačen recept za dobro zdravje; greh je napačno gorivo v rezervoarju; greh je napačna pot, ki naj bi nas pripeljala domov. Z drugimi besedami, greh je jalov.”

Ker nas Jezus ljubi, nas tudi poučuje. Neumnim gradbenikom je prišel ponudit zanesljiv temelj in varno zavetišče. Prišel nas je naučit kako naj živimo. In najboljša priložnost, ki jo bomo kdaj koli imeli je, da svoje življenje zgradimo na njegovem nauku o Bogu in o svetu. Za gradbenike kot smo mi, je vsaka Jezusova beseda darilo ljubezni.

Premišljevanje mag. Zmaga Godine na srečanju prijateljev Svetega pisma v Celju, 10. marca 2016.