Slovenski standardni prevod (SSP) je pripravila skupina vrhunskih katoliških strokovnjakov. Izšel je s potrditvijo (imprimatur) Slovenske škofovske konference pod vodstvom nadškofa Alojzija Šuštarja in ob podpori svetovne zveze Združenih svetopisemskih družb. Besedilo velja za standard med vsemi slovenskimi kristjani. Obstaja v dveh glavnih izdajah: študijska, s strokovnimi uvodi, opombami in referencami, ter osnovna, ki prinaša samo svetopisemsko besedilo. SSP je izšel jeseni leta 1996.

Pobudnik

• Slovenska pokrajinska škofovska konferenca (od 1991 Slovenska škofovska konferenca); delo je vseskozi spremljal škof Jože Smej, ki je napisal tudi Spremno besedo v izdaji iz leta 1996. Ob izidu je Slovenska škofovska konferenca Slovenskemu standardnemu prevodu podelila cerkveno dovoljenje (imprimatur), ki so ga podpisali nadškof Šuštar ter škofa Kramberger in Pirih.
• Združene svetopisemske družbe (ZSD, angleško United Bible Societies), ki so delo spremljale prek svojih svetovalcev za prevod in s tem poskrbele, da je delo potekalo po najvišjih strokovnih standardih tudi v mednarodnem merilu.

Predzgodovina

• ZSD so od leta 1974 oskrbovale slovenske katoličane in protestante z Ekumensko izdajo Svetega pisma. Gre za revizijo katoliške Mariborske izdaje iz let 1959–1961.
• V poznih 70-ih letih je France Rozman v sodelovanju z ZSD začel s prevajanjem Nove zaveze. Leta 1979 so izšli štirje evangeliji.
• Celotna Nova zaveza, pri kateri so kot prevajalci sodelovali še Kajetan Gantar, Alojz Rebula in Otmar Črnilogar, je izšla leta 1984 kot »Jubilejna izdaja«.
• Sledilo prevajanje Stare zaveze. Poskusno so izšli prevodi naslednjih posameznih svetopisemskih knjig: Job (1989), Psalmi (1989), Visoka pesem (1992), Knjiga modrosti in Sirah (1995).
• Leta 1988 je bil sklenjen dogovor med ZSD in nadškofom Alojzijem Šuštarjem, da bodo celotno Sveto pismo založile in izdale ZSD v korist Katoliške Cerkve in vseh slovenskih kristjanov.
• V ta namen je bila leta 1993 ustanovljena Svetopisemska družba Slovenije.

Prevajalci

Vodja koordinacijskega odbora in s tem vsega projekta je bil od leta 1984 do zaključka akad. prof. dr. Jože Krašovec. Ker se v zadnjem času zastavljajo vprašanja, ali je SSP res katoliški prevod v pravem smislu, je v naslednjem abecednem seznamu označena cerkvena pripadnost prevajalcev:

• Jurij Bizjak (katoliški duhovnik, zdaj škof)
• Otmar Črnilogar † (katoliški duhovnik)
• Kajetan Gantar (katoliški laik)
• Milan Holc (katoliški duhovnik in redovnik)
• Gorazd Kocijančič (katoliški laik)
• Jože Krašovec (katoliški duhovnik)
• Marijan Peklaj (katoliški duhovnik)
• Alojz Rebula (katoliški laik)
• France Rozman † (katoliški duhovnik)
• Snežna Terezija Večko (katoliška redovnica)
• Janez Zupet † (katoliški duhovnik)

Sodelovanje drugih Cerkvá

• V sklepni fazi so prevod pregledali predstavniki Evangeličanske, Binkoštne, Baptistične in Adventistične cerkve ter Kristusove cerkve bratov. Šlo je za prvo tako široko sodelovanje v slovenski zgodovini.
• Predstavniki Cerkvá so pregledali besedilo in svoje pripombe posredovali prevajalcem.
• Večina pripomb ni bila konfesionalne narave, ampak je šlo za izboljšave besedila.
• Za merilo sprejemljivosti je bila uporabljena angleška splošno sprejeta izdaja New Revised Standard Version.
• Zadnjo besedo pri spreminjanju besedila so imeli vedno prevajalci; če je bilo potrebno, se je o težjih vprašanjih razpravljalo tudi na sestanku koordinacijskega odbora.
• Z izjemo Adventistične so vse omenjene Cerkve tudi sprejele SSP za svoj uradni prevod (gl. seznam pod Spremno besedo).
• Prispevek drugih Cerkvá pomeni dodatno kontrolo kvalitete, ki je omogočila, da se je besedilo uveljavilo kot splošno sprejeti slovenski standard.

Izid

• SSP je izšel jeseni 1996, javnosti je bil predstavljen na tiskovni konferenci 20. septembra, dobava knjig pa je stekla šele nekaj tednov pozneje zaradi težav pri vezavi.
• Založila in izdala ga je Svetopisemska družba Slovenije, kot lokalna podružnica oziroma članica ZSD.
• Akad. Jože Krašovec je ob tem organiziral »Mednarodni simpozij o interpretaciji Svetega pisma ob izidu novega slovenskega prevoda Svetega pisma«.
  • Simpozij je potekal v Cankarjevem domu v Ljubljani, od 17. do 19. septembra.
  • Njegovi častni pokrovitelji so bili: Janez Drnovšek (predsednik vlade RS), Alojzij Šuštar (predsednik SŠK) in France Bernik (predsednik SAZU).
  • Na simpoziju je sodelovalo več kot 80 najuglednejših biblicistov iz vsega sveta.
  • Prispevki iz simpozija so bili objavljeni v knjigi International Syposium on the Interpretation of the Bible, ki sta jo leta 1998 izdali SAZU in Sheffield Academic Press.

Študijska in osnovna izdaja

SSP obstaja v dveh glavnih izdajah, študijski in osnovni, ki se vsebinsko razlikujeta.

Študijska izdaja vsebuje:

1. svetopisemsko besedilo,
2. osnovna navodila za branje s seznamom znanih svetopisemskih imen,
3. prevajalske in razlagalne opombe pod črto,
4. reference ob strani,
5. navedbe vzporednih odlomkov pod vmesnimi naslovi,
6. uvode v vse svetopisemske knjige,
7. podrobno predstavitev SSP,
8. splošni uvod v Sveto pismo, ki vsebuje tudi kratko zgodovino slovenskega prevajanja,
9. slovar svetopisemskih pojmov,
10. obsežno kazalo mest, kjer najdemo pomembnejše svetopisemske pojme (podobno konkordanci),
11. preglednice mer, denarnih enot, denarja in praznikov v Svetem pismu,
12. časovno preglednico svetopisemske zgodovine vzporedno s svetovno zgodovino,
13. zemljepisni položaj svetopisemske dežele,
14. 8 oziroma 4 barvne zemljevide (odvisno od natisa).

• Spremna besedila v študijski izdaji so bila delno prirejena po različnih tujih izdajah, delno pa napisana na novo.
• Za predlogo uvodov in opomb k besedilu je služila francoska ekumenska izdaja Svetega pisma Traduction œcuménique de la Bible, vendar le kot izhodišče, saj so prevajalci besedilo predelovali in dopolnjevali po svoje.
• Opombe k Novi zavezi so večinoma izvirno avtorsko delo prevajalca Gorazda Kocijančiča.
• Razvrstitev starozaveznih knjig v študijski izdaji sledi judovskemu vrstnemu redu (TaNaK), v katerem so trije sklopi: Postava, Preroki in Spisi. Očitna razlika je npr. v tem, da sta Kroniški knjigi razvrščeni konec seznama. Pri tej razvrstitvi je teološki poudarek na napredujočem Božjem razodetju.
• SSP je leta 1996 izšel v študijski izdaji, kar pomeni, da je bilo treba pripraviti ne le prevod svetopisemskega besedila, temveč tudi vsa spremna besedila, kar je bil znaten uredniški in založniški izziv.
• Študijska izdaja ima 1952 strani.
• Na voljo je samo v različici z devterokanoničnimi knjigami.
• Knjiga je najprej izšla v večjem formatu (17 × 24 cm) v navadni trdi vezavi in v različnih luksuznih vezavah.
• Od leta 2015 je na voljo tudi v pomanjšanem formatu (15 × 20 cm) v mehki vezavi, tako da jo je mogoče držati v roki.

Osnovna izdaja vsebuje:

1. svetopisemsko besedilo,
2. zgolj osnovne prevodne opombe, brez vsebinskih razlag ipd. (le nekaj na stran),
3. navedbe vzporednih odlomkov pod vmesnimi naslovi,
4. krajši slovar svetopisemskih pojmov,
5. krajše preglednice mer, denarnih enot, denarja in praznikov v Svetem pismu,
6. 5 črno-belih in 4 barvne zemljevide.

• Prevodne opombe so bile prevzete iz opomb študijske izdaje, vendar na novo pregledane in dopolnjene, tudi po zgledu različnih tujih izdaj.
• Osnovna izdaja SSP je prvič izšla leta 2000.
• Na voljo je v dveh različicah:
  • z devterokanoničnimi knjigami za katoličane (1632 strani),
  • brez devterokanoničnih knjig za protestante (1400 strani).
• Trenutno je na voljo v treh različnih formatih: žepni (10 × 15 cm), srednji (12 × 18 cm) in povečani (17 × 21 cm).
• Na voljo so različne vezave, od najcenejše, broširane (14 €), do luksuzne (48 €).
• Na voljo sta tudi dve izdaji z dodatki:
  • »Vstopi v Sveto pismo«, ki ima dodanih 96 barvnih strani za tiste, ki se šele spoznavajo s Svetim pismom. To je ena izmed najbolj priljubljenih izdaj SSP.
  • »Jubilejna izdaj ob petstoletnici rojstva Primoža Trubarja«, v kateri je 32 dodatnih strani o Primožu Trubarju in o prvi svetopisemski družbi na svetu, ki jo je ustanovil.

Zanimivosti

• Leta 1997 je izšla druga, pregledana izdaja SSP, v kateri je bilo odpravljenih nekaj napak, na nekaterih mestih pa je bil popravljen tudi prevod. Največ sprememb je v knjigah »malih prerokov«.
• Logotip za SSP je narejen neposredno po mozaiku iz zgodnjekrščanske krstilnice v Emoni.