Sveto pismo naj bi bil vsakemu kristjanu vodnik na poti k svetosti, na poti k spoznavanju samega sebe, na poti k zavedanju, da v sebi nosimo duha posinovljenja. Ali ga nosimo s seboj skozi življenje, pa je odvisno zgolj od naše vere in volje.
Današnji čas ni ljudem nič bolj naklonjen, kot je bil čas, v katerem so živeli ‘junaki’ svetopisemskih zgodb. Toda iz prebiranja Pisem izvemo, da so bili že takrat močni in pripravljeni na spopade s skušnjavcem samo tisti, ki so poznali in živeli iz Besede, ki so zaupali Tistemu, po čigar podobi so bili ustvarjeni, ki so svoje strahove in žalosti polagali v usmiljeno naročje Njega, ki se je rodil, trpel in umrl za nas. Samo tisti se v hrepenenju po starem in trohnobnem niso ozirali nazaj, ampak so stremeli po nečem novem, poživljajočem; samo tisti so se zmogli pokesati svojih grešnosti in prositi za milost in usmiljenje; samo tisti so si upali stopiti na gladino vode in mreže vreči na globoko; samo tisti so se upali odžejati pri izviru Žive vode in sami postati njen vir; samo tisti kljub grožnjam s smrtjo niso utihnili, ampak so pijani od navzočnosti Svetega Duha v sebi goreče in neustrašno oznanjali veselo novico.
Božja beseda je zakrament, ki se sliši. Večkrat ko ta zakrament zaužijemo, globlje prodira v naša srca in deluje v nas. Poznati Božjo besedo je poznati Božjo voljo. Pa jo sploh hočem poznati? Si to res upam? Imam za to dovolj moči?
Moja moč izvira iz mojega odnosa z Gospodom. Ko v sebi začutim njegovo navzočnost, ko se zavem njegove neizmerne ljubezni, ko dojamem veličino njegovega usmiljenja, ko vem, da lahko ležem k njemu točno tukaj in zdaj, ko sprejmem, da lahko pri njegovih nogah odložim svoj vrč, šele takrat se lahko uprem vsaki skušnjavi, ki vsakodnevno preži name. Močnejša ko postajam v njegovi navzočnosti, hujši so napadi hudega duha, ki me želi zase. Veselejši ko je moj obraz, globlje bolečine mi hoče zadati satan. Bolj ko se počutim ljubljeno, bolj mi zli duh kaže, kako nepotrebna sem. Zato se moram nenehno krepiti in napajati pri izviru Žive vode. In za kristjane je to Sveto pismo.
Sveto pismo – knjiga vseh knjig. Sveto pismo – Očetovo pismo sleherniku na zemlji. Sveto pismo – vir Življenja. Koliko lepega nam pove v njem naš Oče – zame, zate, zanj, za vse! Koliko nam v njem obljublja lepega, če le znamo prositi. Pa tudi hudega, a ne zato, ker bi on tako hotel ali ker nas ne bi imel rad, pač pa zato, da bi si s tem krepili svojo voljo. Kaj pa jaz?
Do vseh knjig imam svet odnos in ne pišem po njih. Toda v soboto v Crikvenici sem prvič v življenju v roke vzela marker in v svojem Svetem pismu za vedno označila vrstice iz Janezovega evangelija 3, 16, ki je povzetek Svetega pisma in ki pravi takole: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Roka se mi je tresla, od srca pa se mi je odvalil težek kamen. Knjigi sem dala svoj pečat. Neizbrisni. Takšnega, kakršnega je vame ob spočetju dal moj Stvarnik. Za vedno je moj in jaz sem za vedno Njegova. Do konca sveta in v večnosti.
Saj je res samo knjiga (in zaloga pri Svetopisemski družbi Slovenije je preverjeno neusahljiva!?), toda zame ima globlji pomen. Iz nje črpam moč za vsakodnevne napore; z njeno pomočjo se vsak trenutek zavem, da ničesar ne zmorem sama, tudi zjutraj vstati ne. Teža njenih besed mi olajša bolečino. Obljuba, ki je zapisana v njej, mi zagotavlja, da nikoli nisem sama. Potrjuje mi, da je Božja Ljubezen neskončna in usmiljena, tudi takrat, ko je moje srce trdo in neizprosno. Tolaži me, da bom nekoč doumela vse, kar sem in kar bom še morala prestati.
Z markerjem si ne bom označevala svojih misli in razmišljanj. Zapečatila bom sporočila, ki jih je samo zame napisal On, ki obljublja večno življenje. Zapečatila bom njegova svarila meni, kako naj živim, kako naj skrbim za svoje drage, kako naj širim njegovo oznanilo, kako naj rastem in se krepim, da bom nekoč res deležna večne slave. Z njim v roki bom šla, kamor sem namesto Kristusa poslana …
Hodímo po korakih! Sami ali v družbi (Ne pozabite povabiti sozakonca, otroke, prijatelje, občestvo!). Slovenci radi rečemo, da se počasi daleč pride. Oče ne želi, da bi omagali že na začetku. V potoku najprej zajemímo nekaj kapljic vode in srknimo požirek, a ne pozabimo natočiti polnega meha za trenutke suše. Povzpnimo se po blagi vzpetini, a ne pozabimo, da je cilj še daleč (Začnite brati Janezov evangelij.). Oborožimo se za vse preizkušnje na poti (S seboj vedno imejte marker, da si boste označili besede, ki vas še posebej nagovorijo in ki se tako nikoli več ne bodo izgubile. Na pamet znati Božjo besedo je najboljše orožje v trenutkih skušnjav!). Pomagajmo si z Besedo med nami, Božjim okoljem, Družino in drugo poučno literaturo, ki nam širi obzorja duha in pripravlja zemljo za setev. Ne zametujmo dobrega zaradi preobilja. Prisluhnimo Duhu, ki vedno deluje v nas. On nam bo dal razsvetljenje, da bomo razumeli.
Pa tudi, če kdaj ne dojamemo pomena, če se nam zdi, da smo se ustavili pred nepremostljivim prepadom, če smo prepričani, da je vrh za nas predaleč, da je vzpon prestrm … Oče je vedno z nami, vedno nam piše in nikoli ne obupuje. Če ne danes, bomo razumeli pa jutri. Božji mlini meljejo v svojem času. Prepustimo se. Dovolimo, da seme v naši zemlji zgnije, vzkali in rodi sad, ki postane moka, ta pa kruh. Kruh, ki je hrana za Življenje.
Urška Willewaldt
