Moj oče je umrl, ko sem imel 19 let. Zbolel je v tednu, ko sem šel na univerzo, in umrl teden po prvem letniku. Bilo je grozno. Človek ne misli, da se bo kdaj znašel v takšnem položaju. Po njegovi smrti sem začutil, da se moram odločiti; ali se bom oklenil vere ali pa za vedno oddalil.
Psalm 1 mi je pomagal pri tej odločitvi. V njem piše:
Blagor človeku,
ki ne hodi po nasvetu krivičnih,
ne stopa na pot grešnikov
in ne poseda v družbi porogljivcev,
temveč se veseli v Gospodovi postavi
in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči.
Tak je kakor drevo,
zasajeno ob vodnih strugah,
ki daje svoj sad ob svojem času
in njegovo listje ne ovene;
vse, kar dela, uspeva.
Moj oče je bil takšen. Nimam slabih spominov. Ne morem si predstavljati, da ne bi bil stabilen v svoji veri in v odločitvah. Bil je miren in spokojen. Zaradi njegovega zgleda sem se zavezal, da bom začel vsak dan brati Sveto pismo.
Z leti se je ta navada zakoreninila v meni. Še se zgodi, da občasno več tednov ne berem Svetega pisma, a se vrnem k psalmu 1 in ugotovim, da stvari niso več tako trdne ter da moram znova začeti brati Besedo.
Hvaležen sem očetu za njgov vzor. Z njim sem preživel najboljših možnih 19 let. Naučil me je, da je pomembno ostati trden v veri.
