Lani sem nenadoma hudo zbolela. V bolnišnici sem preživela 64 dni in večkrat skoraj umrla. Več tednov sem bila v umetni komi. Ko sem prišla k sebi, se nisem mogla premikati, dihati, požirati ali govoriti.
Prijatelj mi je poslal sporočilo z besedami iz Izaija: „Tisti, ki upajo v Gospoda, bodo obnovili svoje moči. Dvignili se bodo na krilih kot orli, tekli bodo in ne bodo utrujeni, hodili bodo in ne bodo omagali.“
Besedilo sem prebrala na intenzivni negi in ker nisem imela kaj početi, sem si ga zapomnila in si ga v mislih vedno znova ponavljala.
Glede na moje bedno stanje se mi je zdelo popolnoma neverjetno, a sem vseeno verjela. Božja beseda mi je dala upanje in usmeritev.
Ko sem ob tej Besedi molila, sem prosila Boga, da bi lahko nekoč vsaj spet hodila. Ampak zdelo se mi je, močan občutek mi je pravil, da je to v celoti Njegova obljuba, da ni pozabil name in da mi želi dati vse.
Učenje sedenja, vstajanja in nazadnje hoje je bilo nedvomno najbolj strašljiva stvar, ki sem jo kdajkoli naredila.
A Bog je držal obljubo – sedem mesecev po odhodu iz bolnišnice lahko dobro hodim in ne omedlevam. Ob sobotah hodim na lokalni tek, ki je dolg 5 km. Vedno sem zadnja, vendar menim, da sem prišla dlje od vseh tekačev.
Hvala Gospod, ker ti je mar, hvala, ker skrbiš zame.
Pa ti? Kaj pa je Bog storil zate? Pošlji zgodbo, spodbudi še ostale. Piši na [email protected]
