Za praznični spomin na Jezusovo rojstvo smo Slovenci iznašli posrečeno poimenovanje: božič – »majhen Bog« torej. Res, dogodek, ki je razdelil človeški čas na »pred« in »po«, je ravno to: ko je Bog postal majhen. Bog je »sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem« (Flp 2,7). Tega se veselimo in zato praznujemo! »Saj vendar poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa!« nam piše apostol Pavel. »Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu« (2 Kor 8,9).
Tako se mi misli skupaj s Pavlom odvijajo naprej: kako nam skozi to majhnost zasije Božja moč in slava. Bog nam postane podoben, torej »izgubi« svojo slavo, ko se učloveči. Prav zato se nas lahko dotakne tam, kjer smo. Njegova »majhna in obubožana« bližina nam odpre pot do spoznanja njegove veličine, božanskega sijaja. Tisto noč so preprosti pastirji videli Božjo slavo in hvalili Boga.
Bog je v nekem smislu postal danes še manjši, še bolj ubog, ko ostaja z nami v Božji besedi, Svetem pismu. Izkušnja prevajanja svetopisemskega besedila je zahtevna – kako nemočen je včasih prevajalec! Kljub vsemu trudu, znanju in orodjem, je prevod dostikrat siromašen v primerjavi z izvirnikom. Toda tudi skozi to siromaštvo Bog govori in odpira pot do spoznanja svoje veličine! Vsakič, ko beremo Božjo besedo, se dogaja božič – Bog postaja »majhen«, da ga lahko sprejmemo in zopet najdemo pot do njega.
Janez Jeromen ml. (član UO Svetopisemske družbe SLovenije in prevajalec Življenje z Jezusom) v uvodniku božične izdaje internega glasila Svetopisemski glasnik.
“Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.”
(Luka 2,14)
