Moja hči je pričakovala otroka. Imela je že deklico. Bila sem tako navdušena. Moja vnukinja si je obupno želela sestrico. Ko je bila v 26. tednu nosečnosti, sem skrbela za vnukinjo, medtem ko je odšla hčerka na pregled. Po nekaj urah sem vedela, da je nekaj narobe. Otrok je umrl v maternici.
Bilo je srce parajoče. Ničesar premernega nisem mogla reči. Vztrajala sem pokonci in nisem mogla spati, takrat pa sem se spomnila verzov iz 6. poglavja Janezovega evangelija. Nekateri Jezusovi učenci so ga zapustili, on pa je rekel drugim: “Hočete tudi vi oditi?”
“Čutila sem, da mi je bila dana možnost izbire. Lahko bi odšla in se soočila s kaosom sveta brez Kristusa ali pa bi se ga še bolj oprijela. Vedela sem, da je bil Jezus z nami v srečnih in žalostnih časih. Zato sem potrdila, da sem ostala in prosila, naj bo Kristus z nami, predvsem naj skupaj drži družino.
Na velikonočni dan smo pdšli k maši ob sončnem vzhodu. Jutro je bilo oblačno, potem pa je nenadoma posijalo sonce in zdelo se mi je, da je to znamenje, da je Kristus z nami, karkoli se zgodi.
Deset let pozneje moja hči dela v krščanski dobrodelni organizaciji in pripravlja šolske prireditve, moja vnukinja pa obiskuje srednjo šolo. Po drugem splavu je hčerka rodila dečka, ki je pravi nagajivec. Zaradi tega, kar se je zgodilo, smo postali močnejši.
Imate zgodbo, ki bi jo delili? Pišite nam na [email protected]
